Pogovor z Matejem Zemljičem

Pogovor DSI z našim članom Matejem Zemljičem,
obetavnim novim filmskim obrazom iz Posledic režiserja Darka Štanteta
in še od marsi, marsikod.

Za DSI – Blaž Šef (B): Če začneva na začetku, imam občutek, da sem vašo generacijo oz. generacije, ki nastopajo v filmu, že v akademijskih letih dojemal kot celoto …

Matej Zemljič (M): Nekaj takega je izjavil že Miran Zupanič (profesor filmske režije na AGRFTV, op. p.), magistrski mentor Darka Štanteta. Na začetku je bil zato celo proti, da jaz igram to vlogo, češ, da ne bom našel v sebi te surovosti, da sem »prelep« … Potem me je srečal pred premiero filma, ki ga jaz še nisem videl, on pa si ga je pogledal neposredno v montaži z Darkom, in mi je zelo čestital. Šele takrat mi je povedal, da je bil sprva proti in da se mi mora, zdaj ko je videl film, opravičiti, ter da se poleg tega ne spomni, če je bila že kdaj v kakšnem slovenskem filmu neka generacija predstavljena v takšni celoti.

B: Blaž Setnikar in Iztok Drabik Jug sta npr. nekaj let starejša od jedra zasedbe, a po mojem še vedno pripadata točno tej skupinski energiji. Dejan Spasić in Rosana Hribar, ki igrata tvoja starša, prav tako odlično vzpostavljata odnos s teboj na kameri. Vmes sem se nehote spomnil na Roka Bička in kako sem bral osnutek scenarija za njegovega Razrednega sovražnika, ki se ukvarja s skupino navidez manj deviantnih gimnazijcev kot v vašem filmu. Takrat sem razmišljal, koliko je lahko tako surovo realistično in generacijsko besedilo verodostojno. Najbrž je tudi zato Rok v jedrno skupino igralcev v filmu izbral bolj ali manj vrstnike, formalno neizkušene srednješolce, da bi to bolj neposredno zagrabil. Kako se torej iz neproblematičnega mladostnika postaviš v vloge izrazitih obstrancev, ki jih v slovenskem filmu pravzaprav še zmeraj ne vidimo ali ne vzamemo za svoje, ker smo, morda na filmu, vajeni predvsem drobnih prestopkov? Je bila to tvoja prva večja stvar pred kamero?

M: Prva večja, res je. Snemali smo pred dvema letoma in pol, ko sem zaključeval 3. letnik študija igre. V veliko pomoč mi je bilo, da sem le mesec dni prej snemal Zgodovino ljubezni z režiserko Sonjo Prosenc. Najprej me je bilo strah te avdicije, ker sem že vedel, da avgusta snemam Posledice in moram biti julija nujno na razpolago za vaje. Sonjina ekipa je obljubila, da se bodo karseda prilagodili mojim obveznostim, zato sem šel na avdicijo, bil sprejet, in čeprav pri njej nisem imel tako velike vloge, 15 ali 16 snemalnih dni, sem se bal povedati Darku – ta pa je samo odvrnil: »Toliko več dela zate.« In ker nimamo toliko izkušenj z delom pred kamero, mi je mesec snemanja s Sonjo odvzel veliko bremena. Proces oblikovanja vloge za Posledice sem imel praktično že za sabo – medtem ko mi pri Zgodovini ljubezni ni bilo povsem udobno. Četudi je film brez besed! No, to je morda včasih lažje, lažje prikriješ kakšno negotovost.

B: Verjetno ti je to tudi pomagalo pri boljšem razlikovanju med vlogama?

M: Na snemanju Posledic sem se počutil odlično, čeprav smo začeli le deset dni po Zgodovini ljubezni. Malo mi je tudi pomagalo, da sem imel povsem drugo pričesko, haha. Dobro, bilo je tudi težko, spomnil sem se na komentarje, lastne negotovosti od prej in bil v dvomih – zelo smo neizkušeni, sem si mislil, obenem nismo filmski, ampak gledališki igralci, težko oblikujemo lik pred kamero, večinoma igramo »sebe«. Tako sem si takrat to predstavljal.

B: Velikokrat se filma drži klišejska oznaka: raje manj kot več, pa … bomo videli.

M: In tudi sestavljanje zasedb je zato velikokrat zelo predvidljivo.

B: Kar po mojem večkrat ustvarja obratne učinke.

M: Se strinjam. Meni je skratka pomagala pričeska, pol leta sem treniral svoje telo, da sem bil fizično v res dobri formi.

B: Jaz nisem opazil takšne razlike, haha, saj si se mi tudi v akademijskih letih vedno zdel fizično zelo pripravljen. Med ogledom filma sem se z mislimi nenehno vračal k temu, kdo vse tvori tvojo druščino – Gašper Markun, Timon Šturbej, Lea Cok, Živa Selan … če bi kdo od vas omajal dosledni verizem tega filma, ki skuša po svoje vendarle vstopiti v realnost, bi en tujek lahko zrušil vse, in da se to, vsaj po mojem, ni zgodilo, gotovo ni le posledica tega, da ste tako rekoč vrstniki.

M: Predvsem nam je pomagalo, da smo se pol leta redno dobivali ob koncih tedna, tako se ti naloži res veliko snovi. Z Darkom smo se ogromno pogovarjali, kakšni dejansko so ti ljudje, ki jih »poosebljamo«. Šli smo v prevzgojni dom v Radečah, sicer je tam scena zelo radikalna, z morda najhujšimi mladoletnimi prestopniki pri nas. Darko je snemal vse naše vaje, v vsakem trenutku si torej igral za kamero, vse smo pogledali in analizirali, tako da si ogromno videl že sam in se navadil na pogled od zunaj. Tu in tam zato ni bilo treba ničesar reči. Preprosto, enkrat sem se videl v kadru, po navodilu, naj poskusim »manj«, in sem toliko zmanjšal vse skupaj, da ni »prišlo nič ven«.

B: Se pravi, da obstajajo različne pomenske ravni tiste poznane fraze: »Saj nisi nič igral.« Kako pa se je zgodilo, da je iz študijskega dela nastal film, ki je prišel v kinodvorane, na festivale?

M: Darko je najprej hodil na konzultacije k Miranu Zupaniču in Olgi Toni na AGRFT, ker je bil to njegov magistrski projekt. Najprej ga je torej prijavil na akademiji, potem pa še na Slovenski filmski center in ves presenečen dobil denar, sicer bi enostavno posnel film s kakšnimi 15.000 evri proračuna.

B: Ko sem bral razne zapise o Posledicah in ko zdaj tebe poslušam govoriti o procesu, se mi zdi, da ste v proces vstopali precej enakopravno; seveda veš, kdo je režiser in kdo igralec, ampak tudi sam na svoje delo vplivaš zelo neposredno in se obenem še učiš.

M: V bistvu smo si dosti spreminjali besedilo, če nam ni ustrezalo. Darko ga je napisal knjižno, potem pa smo iskali svoje domače govorice, Timon je »Štajerc«, jaz sem iz Ljubljane … pri kakšnih prizorih, ki so nam bili spočetka povsem tuji, smo lahko res veliko obrnili drugače. Največ je pripomogel zadnji vikend pred snemanjem, tri ali štiri dni prej, ko je šla ožja ekipa na Veliko Planino. Vedeli smo, kaj kdo od koga hoče, zato potem na snemanju za popravke nismo izgubljali časa, par besed – »Matej, saj veš, tam … « – in se je vse takoj razumelo. Odlično sem sodeloval tudi z Rokom Nagodetom, ki je bil direktor fotografije, s kostumografi …

B: Z vsakim nadaljnjim odgovorom se mi zdi ekipa še mlajša, pravzaprav.

M: Če bi bila to neka starejša ekipa, si ne bi upal reči, a lahko to in to še enkrat, ker je bilo zanič … če bi snemal s kakšnim uveljavljenim režiserjem, bi bil bistveno manj sproščen.

B: Kako si se soočil z naturščiki, tistimi »od zunaj«?

M: Ni bilo razlike.

B: Morda bi kdo oponesel: igralci niso nič boljši, drugačni od tistih, ki nimajo »znanja«. To bi rad izpostavil kot posebno pohvalo celoti in vam, poklicnim igralcem; bili ste izpostavljeni bolj naravnost, z manj »varne« estetizacije, ki bi lahko kaj prikrila v dramaturgiji ali od zunaj podkrepila vašo golo osredotočenost. Ste razen načina govora dosti spremenili izvirni scenarij?

M: Ne.

B: Ste imeli občutek, da so te zgodbe verodostojne, da »naši« najstniki živijo tako?

M: Meni je bilo iskreno malo težko, ker nikdar nisem odraščal v takem okolju. Timon in Gašper sta imela nekaj takšnih izkušenj, poznala nekaj fantov, ki so dilali droge, pristali v zavodih; jaz sem se pri desetih letih preselil na vas, izven Ljubljane, zamenjal osnovno šolo, šel tako rekoč med kozolce.

B: Na vasi še vedno nekako verjamemo, da je prestopnikov manj, pa da se jih hitreje najde, izobči in preda v skrbstvo raznim socialnim funkcionarjem.

M: Mi je bilo kar abstraktno, res. Darko mi je odprl ta svet, dela kot nočni vzgojitelj, velikokrat je prišel direktno z nočnega dela na sobotno dopoldansko vajo, poln vtisov, pa se nam je kar odpiralo.

B: Spomnim se opaznega ukrajinskega filma izpred nekaj leta – Pleme Miroslava Slabošpickega … Tudi tam se glavni junak pojavi v posebnem zavodu in se kot v literarni zvrsti Bildungsromana prekali, otrok, v osebnost, s serijo šokov, kar spremljamo tudi pri tvoji vlogi. Pri Plemenu je nekaj scen, recimo, ki so pri nas za najstnike še vedno malo znanstvena fantastika, npr. organizirana prostitucija, golota ali »prezgodnja« spolnost, umori med mladostniki, pri zahodnih filmih ni dosti drugače. Očitno vam je Darko jasno izrisal rdečo nit, da vse najboljše stvari v vašem filmu elegantno preskočijo neposredno dokumentarnost, veristično nasilje ali obravnavo pornografije. Ste se kdaj bali, spraševali, kje so meje tega filma in vaših okoliščin znotraj scenarija?

M: Darko nam je povedal, kje so meje in do kod gremo, da ne bi zapadli v nepotreben eksces, seveda nam je bilo tudi neprijetno, ampak zaradi njegovega odličnega vodenja … najbolj občutljivih prizorov skoraj nismo vadili, smo se veliko pogovarjali in prepustili občutku, zaupali smo si, predvsem scene, ki jih imava npr. s Timonom, smo prepustili čaru prvega posnetka.

B: Pri tem so izredno važni tudi vsi ljudje za kamero.

M: Vsi, vsi.

B: Pri Posledicah nisem čutil, da bi imeli to noro potrebo po prikazati čim več, ki se v Sloveniji včasih pojavi, ker se snema tako malo filmov in tako malokdaj dobiš priložnost.

M: Kot igralec brez dobrega režiserja v filmu ne obstajaš, vsaj v presežkih ne. V gledališču imaš veliko več prostora, da se sam izraziš in imaš nadzor nad tem, na kameri brez dobrega vodstva nimaš šans. Nismo bili obremenjeni, ker enostavno nismo vedeli, da bo film tako uspešen, po Sloveniji niti ne sledim tako natanko, ampak v tujini imamo redno distribucijo, Nemčija, ZDA, Velika Britanija, Tajvan, HBO Europe je odkupil pravice za predvajanje, in če bi vse to vedeli … kot sem že rekel, najprej sploh nismo upali na nek proračun, tudi na koncu so bili naši honorarji bolj simbolični … nismo vedeli, da bomo kar v kinematografih, ker je bil to od začetka napol gverilsko zastavljen magistrski film – vse je nastajalo in se izkazovalo za dobro šele v montažnem postopku, po korakih.

B: Ampak gotovo se vam je zdelo sila pomembno, kaj boste naredili, ne glede na zunanji okvir, ki ga še ni bilo.

M: Absolutno.

B: Koliko filmske igre sploh obstaja v učnih načrtih na AGRFT?

M: Praktično nič, eno leto kot obvezen predmet, in vse, kar sem jaz odnesel od tega, mi ni pri filmski igri prav nič pomagalo. Se spomnim nekaj ur, ko smo se bolj ravnali po občutku, brez pravega vodenja ali kakšne metode. Potem pride ta zgoščena delavnica, teden dni na Viba filmu, kjer si študenti režiserji izberejo prizor iz nekega filma, ga poustvarijo in sošolce iz letnika vzamejo v zasedbo. Dobiš približno štiri vaje za en ali dva prizora, kar se ne more primerjati z delom na filmu, kakršnega sem imel pri Posledicah.

B: So vas vrstniki-sošolci filmarji redno uporabljali vsaj pri svojih študijskih snemalnih obveznostih?

M: Nekaj malega, ja. Želel bi si, če npr. delaš osem semestrov na dramski igri, bi lahko vsaj en semester žrtvovali za delo pred kamero, da bi se tega lotili malo bolj temeljito.

B: Morda tudi zato, ker študija filmske igre v državi še vedno nimamo. Darko je z vami delal pol leta ob vikendih, kaj vse bi lahko naredil, če bi imel še več časa in prostora … Si imel kdaj občutek, da te morijo klasične zagate gledaliških igralcev pri filmu, pregovorna čakanja na tehnične prilagoditve na setu, nekronološki potek snemanja, itn.?

M: Lok razvoja vloge si zgradiš prej, razmerje različnih časov nadzoruješ sam. V času snemanja sem bil kar izoliran, skoraj brez zasebnosti, po vsakem dnevu me je šofer peljal naravnost domov, pred spanjem sem šel skozi pomembne scene naslednjega dne, uro ali dve, hitro v posteljo, zgodaj zjutraj na prizorišče …

B: Po občutku bi rekel, da si zelo organiziran igralec.

M: Zelo. Veliko mi je pri tem pomagalo, ker sem v srednji šoli hodil v studio bratov Vajevec, v 2. in 3. letniku gledališke gimnazije (SVŠGUGL) v Ljubljani, igralka Barbara Krajnc je bila naša profesorica za dramsko igro, in tudi pri njej smo delali po podobni metodi. Studio je bil vedno ob ponedeljkih, jaz sem to izkušnjo pograbil z obema rokama in mi je res dala veliko. Na akademiji mi je to ogromno pomenilo, tudi kot primerjalna vrednost, ker smo tam delali drugače, Boris Ostan je z nami delal bolj skozi odnos do izraznosti telesa …

B: Ob pomembni igralski nagradi na festivalu v Beogradu so namreč zapisali, da tvoja načelna mehkoba v izrazu in gibanju v filmu odlično deluje, da je zato vsak tvoj naslednji korak nepredvidljiv – in to je najbrž ena majhna zmaga netipskega kastinga. Spomnim se, v kakšnem zanimivem nasprotju s predsodki o tvojem liku je bil tvoj rahlo višji, lep deški glas, ki bi ga bilo mogoče nespametno umetno nižati ali temniti. Še ena stvar: se je s tem projektom spremenil tvoj odnos do filma, te je filmska umetnost »zagrabila«?

M: Uf, zelo me je navdušilo, cel zagon sem dobil, zdaj me je samo strah tega, da bodo režiserji samoumevno pričakovali vsaj takšno raven kot tu, kar pa nikakor ni odvisno samo od mene, kljub temu, da sem za svojo vlogo dobil vesno v Portorožu in potem še to nagrado v Beogradu … tako kot v gledališču gre tudi tukaj za proces in pri filmih večinoma ravno ta proces umanjka. Ne začneš z ničle, vzamejo te že z delno etiketo in preddoločenostjo, tega se najbolj bojim, čeprav si srčno želim snemati.

B: Jernej Šugman, naš kolega, ki ga žal ni več med nami, je bil eden redkih, ki je uspel zadržati svojo integriteto v plejadi žanrov, od elizabetinske dramatike do ponarodelega lika Vesa … V tem majhnem prostoru se silovito hitro zasitimo z nekim obrazom in možnostmi, ki jih ponuja.

M: Lahko se zgodi tako, ja: vstopiš čisto mlad, narediš bum, naenkrat te uporabijo povsod, po inerciji, nato se te naveličajo in ne snemaš nikdar več. Kar je kar žalostno. Zato sem bil vesel, da po Posledicah kar nekaj časa nisem snemal ničesar, da je malo potihnil pritisk.

B: Si želiš snemati realistične filme, posebne žanrske izdelke, eksperimentalne metafilme, kriminalke, kaj te privlači?

M: Ogromno stvari me zanima, nočem se omejiti, jaz bi vse, seveda, ključno pa ostaja: vstopiti v proces, da bi imel še kdaj takšno priložnost, kot sem jo imel pri Darku, da bi se toliko stvari poklopilo, da se dejansko zgodi celoten proces, samo tako lahko prideš do presežkov in samega sebe presenetiš v nečem, za kar še sam ne veš, da lahko daš.

B: Imaš v gledališču, ki je domicil večine slovenskih igralk in igralcev, trenutno dovolj dela?

M: Ravno prav.

B: Sicer pa si tudi zelo dober pevec, ne?

M: Haha, ja, v vlogi, morda, ne pa kar tako. Zdaj se najbolj osredotočam na to, da naredim magisterij in da v tem času nisem prezasičen z delom. Kot mlad igralec seveda dobiš priložnosti, pri filmih manj, a tudi v gledališču še nisem dobil neke zares velike vloge, vseeno pa sem trenutno zelo zadovoljen. Bal sem se povabil v televizijske serije ali nadaljevanke, ker je njihov tempo dela tolikokrat prehiter, svojo vlogo razvijaš mnogo težje kot pri filmu, zelo hitro si lahko odrezan od ustvarjalnega procesa in se začneš ponavljati. Od nedavnega sodelujem pri nastanku novega televizijskega projekta in skušam najbolj paziti točno na to, da ne postanem »stroj za končne izdelke«. Seveda so pomembne izkušnje pred kamero – ampak to že imam, najbolj zaradi Zgodovine ljubezni in Posledic, in to naravnost, v tistem, kar mi je najbolj pomembno, v odzivnosti in avtentičnosti.