fotografija: Tone Stojko

Čestitke ob kulturnem prazniku in pogovor z nagrajenko Marušo Majer

Nedavne slovesnosti v čast slovenskemu kulturnemu prazniku so prinesle visoko državno priznanje naši članici, Maruši Majer. Za svoje igralske stvaritve v zadnjih treh letih je prejela nagrado Prešernovega sklada, pri čemer je bila posebej izpostavljena s svojo vlogo Mare v filmu Ivan režiserja Janeza Burgerja, medtem ko postaja tudi sicer vedno bolj prepoznavna kot odlična in vsestranska igralka. Ob tej priložnosti ji želimo iskreno čestitati in objavljamo poseben pogovor z njo.

Blaž Šef: Draga Maruša, najprej čestitke za letošnjo nagrado Prešernovega sklada, lepo je videti, da te je komisija opazila.

Maruša Majer: No, kanček sreče je zmeraj prisoten pri teh stvareh, to moramo povedati. Sicer pa upam, da me boš dobro pretipkal, ker včasih govorim kot … no, imam tako rogovilasto razmišljanje, zato je včasih pri intervjujih veliko dela z mano.

Blaž: Ampak tvoji majhni postanki v razmišljanju po mojem niso zaradi treme ali pomanjkanja snovi, ampak ker skušaš jedrnato zaobjemati celoto in iz tvoje uvidevnosti, ker se trudiš prepoznavati v ljudeh, s katerimi delaš, najboljše potenciale, žal bi ti bilo, če bi koga ali kaj v tem tuhtanju izpustila.

Maruša: Ja, kaj pa vem, mogoče.

Blaž: Spomnim se, da me je gledališki režiser Dragan Živadinov pred leti večkrat vprašal, če poznam kakšno mlado igralko ali igralca za njegov naslednji projekt, in med drugim sva govorila tudi o tebi.

Maruša: Ja, to Dragan vpraša, ker ima res zelo rad mlade igralce.

Blaž: Mislim, da te je najprej sam omenil, jaz pa sem mu, ker sem te že nekajkrat videl na odru, rekel, naj te takoj poišče – kdaj je bilo to?

Maruša: Konec leta 2012 oziroma 2013, tik po akademiji.

Blaž: In ko sem ga nekaj dni po vaših uvodnih vajah srečal na ulici, mi je rekel samo: »Maruša Majer, mladi kolega, to pa je nekaj posebnega.«

Maruša: No, saj on je bil res ena mojih prvih velikih stopnic na moji profesionalni poti in zame tako zelo zelo pomemben, zelo močno me je podpiral, čutila sem, da si zaupava, in zelo me je odprl, mojo notranjo in zunanjo svobodo, in to je počel intuitivno in brezpogojno, od začetka.

Blaž: Režiserji so lahko … vse mogoče, vendar je to morda ena njihovih najlepših značilnosti, kadar podpirajo ljudi na odru, še preden vejo, kaj in kako. Če malo nepovezano pomislim samo na vse tvoje vloge, ki sem jih sam doživel – pred dvema letoma si delala Nikito v Gleju z Miho Golobom …

Maruša: Ki je tudi en krasen režiser.

Blaž: In tudi predstava se mi je zdela zelo zanimiva, kar povedno je bilo, da si prav to prizorišče izbrala za svoj televizijski portret ob Prešernovih nagradah.

Maruša: Sem tudi izrecno hotela, da je tako, ker to, da sam stojiš na odru, je ena taka ogromna izkušnja, ki jo privoščim … in po drugi strani niti ne privoščim vsakemu (smeh).

Blaž: Je bila to tvoja prva »mono« izkušnja?

Maruša: Ne, leta 2013 je bil to Ikaromenipos ali Nadoblačnik, ki ga je v okviru programa BiTeater v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana režirala Renata Vidič. Se pravi sem pred Nikito že imela svojo »mono-lekcijo«. A smo se zaradi narave teme spet odločili, da bom na odru sama. Avtorske projekte imam tako ali tako zelo rada, ker vsi, z vseh strani prevzemamo enakovredno odgovornost …

Blaž: In obenem enakovredno veselje, ko kaj uspe.

Maruša: … ja, in potem res delaš stvari, ki se ti zdijo pomembne, povezane. Šlo je za socialno-psihološki eksperiment iz šestdesetih, ki kaže, da se človeška narava pravzaprav ne spreminja.

Blaž: V Nikiti se izrazito spomnim tega »horror« elementa, ki je bil v nenavadnem ali pa odličnem kontrastu s tvojo blago bazično prezenco na odru. Videti je bilo, kot da se vsa šokantnost eksperimenta zgodi malo mimogrede – zato pa za gledalca še toliko bolj intenzivno. Zdaj sva govorila o slabše medijsko pokritih alternativnih produkcijah. Širši javnosti si najbrž poznana predvsem po vlogi Mare iz Ivana, filma, o katerem se je od vsega tvojega dela najbolj pisalo?

Maruša: Verjetno določeni publiki res. Bi pa ob tem morala poudariti, da je igralec širši javnosti poznan predvsem po televizijskih vlogah, ker ima televizija daleč najširši domet. Tako da sem najbolj širokemu krogu javnosti po mojem znana po vlogi Veronike v Studiu City. Sklepam predvsem po tem, ker mi to marsikdo ob prvem srečanju tudi pove.

Blaž: Pri Ivanu se mi je zdelo zanimivo, da je svojevrsten slovenski simptom nekega svetovnega konteksta zadnjih let, ki se kaže v priznanih in opaženih filmskih delih, kot so npr. Tatiči Hirokazuja Koreede, Kafarnaum Nadine Labaki in nenazadnje Vrhunec Gasparja Noeja. Pri vseh gre za polemiko o tem, ali sploh še imeti otroke, to je obenem provokacija in resno, zapleteno vprašanje.

Maruša: To se dostikrat zgodi, take sinhronizacije, tudi v Sloveniji so se hkrati snemali, kolikor vem, vsaj trije filmi s podobno tematiko, ki se celo enako začnejo – s porodom. Izbrisana Mihe Mazzinija, ki ima morda malo bolj politično noto, bo 25. februarja doživela svojo slovensko premiero, pa odmevna Družina Roka Bička, in za vse te podobnosti izveš nekje vmes med produkcijo, a hvalabogu so filmi po mojem vendarle dovolj različni in se jih po mojem med seboj težko primerja na ta način …

Blaž: Žanrsko, če se sme tako predalčkati, je Družina morda bolj izrazit dokumentarec. V primerjavi s Kafarnaumom, ki je videti kot precej klasičen igrani film, a v njem večinoma igrajo novinci pred kamero, celo ljudje, ki se osebno zelo dobro spoznajo na okoliščine, prikazane v navidez fiktivni zgodbi.

Maruša: Po mojem je to eden od načinov, kako sodobna umetnost išče globlji stik z resničnostjo in se ne želi zapirati v njej vnaprej določene “fiktivne” okvire, tudi če so za to potrebni »resnični« ljudje, »gola resničnost«.

Blaž: V obdobju, ki ga zaobjema nagrada, si se lotevala milijarde neodvisnih projektov. Zdaj si del Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, ki ima veliko in stabilno produkcijsko shemo. Si to spremembo že imela čas občutiti? Seveda igraš še v veliko starih projektih, zato prehod gotovo ni nenaden.

Maruša: Zelo sem vesela, da me zaenkrat še v nobeni od teh prejšnjih predstav niso zamenjali, ker danes tolikokrat drug drugemu dokazujemo, da smo zamenljivi kot spodnje perilo. Zato se mi zdi, da je praznik vsakič, ko si lahko dokažemo, da nismo, predvsem v našem poklicu, ki naj bi se ukvarjal z občečloveškimi vrednotami. Da premislek o vskokih oziroma takojšnjih zamenjavah ni lahka stvar. Seveda razumem produkcijske razmere, a to je vseeno nekaj, kjer si lahko kot ljudje med seboj damo priznanje. Torej, ja, razlike še ne čutim tako zelo zares.

Blaž: Se tvoj nori tempo kaj umirja?

Maruša: Mogoče malo. To je bil moj namen.

Blaž: Zdaj lahko delaš z intenziteto, ki ni tako strogo fizično omejena. Kolegi včasih rečejo, da je osnova vsakega pravega umetniškega dela dolgčas, to območje vmes. Midva sva sicer podobnih let, a ravno ta zamik, najprej si končala študij primerjalne književnosti in potem dramske igre, je za mnoge resno zaprl zaposlitvene možnosti, ki so do mojih akademijskih let še obstajale.

Maruša: Ja, ti si še imel srečo, čeprav sva po letih iz iste generacije. V letih okoli 2012, ko sem zaključevala s študijem na AGRFT, nas je globalna finančna kriza ravno dobro dosegla. Ogromno se je govorilo, da za nas, ki se zdaj vključujemo v »odraslo« življenje, kmalu ne bo ničesar več, urejene sociale, zdravstva, šolstva. In nas je zajela neka vsesplošna panika.

Blaž: Najina generacija, če smem tako reči, je v otroštvu doživela najbolj idealen čas kapitalizma v Sloveniji, torej zlato obdobje tranzicije, ki je vsaj navidez pobralo najboljše od obeh svetov. Sploh če nisi dosti potoval v kakšne druge dežele, v moji generaciji povprečno nisi imel občutka, da lahko s tvojim življenjem gre kaj zares narobe, govorim o zunanjih okoliščinah. Šel boš študirat, doštudiral in če boš prizadeven, boš gotovo dobil službo.

Maruša: Ko sem študirala primerjalno književnost, v eni super generaciji, se spomnim, da smo kar nekako zavidali generacijam revolucije 68’ ali tistim iz osemdesetih, ker so se lahko upirali sistemu, katerega represija je bila mogoče bolj opazna – mi takrat še nismo videli, v kakšen sistem smo zares zakorakali. Ko sem štiri leta kasneje končala Akademijo, pa smo stopili v en velik bazen vsesplošnega strahu. Mogoče niti ni šlo toliko za dejanske spremembe v financiranju, da bi bilo fizično manj denarja, čeprav se je v kulturi res katastrofalno klestil proračun, neprimerno več pa je bilo tega psihičnega pritiska. Zato sem imela po končani Akademiji nakopičenih toliko projektov, kar mi je v nekem trenutku sicer celo zelo ustrezalo, ker se nisem imela toliko časa ukvarjati s svojimi lastnimi problemi in negotovostmi, ampak sem se morala naučiti toliko bolj hitro skoncentrirati na stvari, ki jih je od mene zahteval vsak posamezni projekt. Zdaj sem usvojila to lekcijo, se mi zdi, in v zadnjih letih sem začela dosti bolj spoštovati, ko lahko za nek določen čas delaš samo eno stvar naenkrat, tako kot recimo pri filmu Ivan.

Blaž: Tudi Janez Burger je verjetno bil človek, ki je čutil, da …

Maruša: Me mora zaustaviti, pri tem, kar počnem, ja. Da se moram posvetiti.

Blaž: Vsakih nekaj let kakšen od naših igralskih kolegov potuje na Berlinale v sklopu t. i. vzhajajočih zvezd, Shooting Stars, in s tem dobi začetno pripoznanje; Marko Mandić se je, recimo, na nemajhnem nemškem tržišču vsaj za nekaj let prebil do resnejših vlog in opaznosti, tako da bi že on gotovo imel kakšen zanimiv odgovor na to, koliko odrekanj in gole logistike je potrebno, da lahko svojo mednarodno kariero sploh začneš, kaj šele resno razvijaš …

Maruša: No, Marko je, saj vsi vemo, nor. (smeh) Ima snemanje v Münchnu, naslednji dan dve vaji v Ljubljani, tretji dan spet …

Blaž: On res premika meje, nedavno tega smo se hecali, da v gledalcih, ki prisegajo na bolj klasično gledališče, že dve desetletji premika meje glede npr. golote, ki jo je naredil vsaj za bolj sprejemljivo; v Dramo je prenesel določene prakse iz alternativnih oblik gledališča, da jih je občinstvo začelo dojemati kot del celote … Podobno kot Marko si zdaj del nacionalnega gledališča, prejemnica visoke nacionalne nagrade … si v zadnjem času, ne nujno v svojem profesionalnem okvirju, v umetnosti doživela kaj takega, kar se ti je zdelo pomemben del našega kulturnega prostora?

Maruša: Pri nas? Na vsako predstavo, na katero greš, vidiš nekaj dragocenega. Mislim, da je tukaj toliko vrhunskih ljudi, da …

Blaž: Seveda predpostavljam kritičen pogled na pojem nacionalne kulture, mislim bolj na neko veselje, da se nekaj dogaja prav tukaj, v naši neposredni bližini.

Maruša: V gledališkem prostoru v Sloveniji lahko pričakuješ celo paleto predstav, in to v svetovnem merilu. Govorim pa tudi o filmarjih. Če jim česar koli manjka, sta to materialna stabilnost in resno razmišljanje o tem, da je film tudi industrija. Pri nas še vedno striktno mislimo, da je film umetnost, kar je sicer izvrstno, ker se recimo igralci ne rabimo prodajati ali strogo profilirati v tipske vloge. V tujini se moraš hitro postaviti in določiti svoje etikete, potem pa te praktično izžrebajo. K sreči sem delala s toliko ljudmi v zadnjih letih, lahko bi jih štela v stotinah, da lahko rečem: imamo srečo, da nismo neposredno vezani na diktat tiste najbolj grobe plati te industrije. Recimo na področju bivše države, drugje imam premalo izkušenj, zelo očitno spoštujejo igralce in režiserje iz Slovenije.

Blaž: Kar je bistveno bolj kompleksno od včasih preozko dojetega pojma nacionalne kulture, ker šele iz partikularnega raste v širši fenomen in ne obratno.

Maruša: Ja, večina ljudi se seveda ne ukvarja s tem, da bi morali skozi umetnost definirati nacionalni karakter, gotovo ne v političnem smislu, z distance pa se da opaziti vrhunskost. Če bi imela kakšna druga država takšne režiserje in take igralce, kot jih imamo tukaj, bi to čisto lahko bil prvi izvozni artikel. Morda sploh ne vemo, česa vsega smo sposobni v svoji majhnosti.

Blaž: Kot se Islandci, ki jih je nekje za eno dobro Ljubljano, ne sramujejo ohlapnega izraza »islandski film«, čeravno bi se kdo hitro pošalil z banalnimi označevalci, aha, nordijski pejsaži, ovce in družinski odnosi, že videno.

Maruša: Oni imajo menda več glasbenih skupin kot prebivalcev. (smeh)

Blaž: K temu verjetno pripomore tudi fizična izoliranost, ki te prisili, da se zaveš resničnega potenciala skupnosti. Koliko imaš časa biti v stiku z drugimi področji umetnosti, ki niso neposredno vezane na film ali gledališče, recimo književnostjo, če se navežem na tvojo prvo diplomo?

Maruša: Z literaturo sem kar na tekočem.

Blaž: Veliko bereš?

Maruša: Zato sem tudi šla študirat primerjalno književnost. Ko sem šla v osnovni šoli prvič v knjižnico, se mi zdi, da sem vzela trideset knjig s sabo … četudi je spomin včasih nezanesljiv. Se mi zdi, da sem predelala celo šolsko knjižnico. Strašno me navdušujejo pisateljice in pisatelji iz moje generacije, recimo Dijana Matković, Ana Schnabl in Davorin Lenko pa Anja Golob, ki sicer ni bila moja sošolka, vedno takoj pograbim njihova dela in se jih zelo veselim. In še to – mene pri mojem delu vedno precej vodijo urnik vaj, datumi premier, predstav, neke zunanje okoliščine, ti ljudje pa imajo veliko bolj jasno notranjo potrebo po ustvarjanju, do tega imam totalno spoštovanje. Sami ustvarjajo svoj kontekst, jaz ga imam v veliki meri že vzpostavljenega: režiser predlaga temo, skupina začne pogovor, veliko lahko prevzameš od drugih, impulze in vsebine, medtem ko so oni sami popolnoma odgovorni za to, kar naredijo. Kar zahteva nenormalno mero samodiscipline.

Blaž: Podobno kot je Graham Chapman, nekdanji »Monty Pythonovec«, nekoč izjavil, da je študiral medicino na Cambridgu, ker se kot nesamozavesten mladenič ni hotel ukvarjati z nečim, kar zahteva veliko izumljanja ali novih zamisli, v medicini so se smernice za razmišljanje in delovanje zdele že položene. Mnoge reči se torej z obeh strani, naravoslovja in umetnosti, obravnava kot vnaprej določene, bodisi kot odlično obrt, genialnost ali nepotrebno razkošje. Igralci si recimo vsaka dva meseca prizadevamo iznajti povsem nove načine dela, glede na temo predstave?

Maruša: Meni je to noro dobro, iskati nove pristope do materiala, saj zato se pa ukvarjam s tem. Pa tudi, ko mi igramo predstave, premoremo vsaj neko finančno stabilnost, medtem ko pisatelj dela pretežno sam, obenem pa nima pojma, ali bo končal ta roman, ali ga bo kdaj sploh lahko objavil, to so zame zares junaki. Moja starejša sestra je kiparka, in tudi kiparji, pa slikarji in koliko je še teh poklicev imajo dosti bolj negotova tla pod seboj. Na splošno se morajo ljudje v teh poklicih ukvarjati z ogromno stvarmi, ki so res bolj malo povezane z njihovim delom. Da ne govorim o performativni, plesni umetnosti v Sloveniji, mislim, da to nekdo še dela v teh pogojih, kakršni so trenutno …

Blaž: V podobnih hibridnih projektih si delala recimo z Barbaro Novakovič Kolenc …

Maruša: … pa Magdaleno Reiter, Jano Menger, pa še veliko njih, to so zame junakinje neinstitucionalne performativne scene. Neinstitucionalizirana umetnost zahteva toliko več ljubezni do tega, kar počnemo, imamo pa vsi skupaj srečo, da so med nami ljudje z neverjetno odločenostjo, da ta veja umetnosti sploh še obstaja pri nas.

Blaž: In podobno se dogaja tudi mnogim perspektivnim znanstvenikom v Sloveniji. Še zadnja stvar – ker si tudi članica Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev ter glede na tvoje izkušnje: kako bomo v Sloveniji začeli filmski medij bolje upoštevati kot resno umetnost, da se razširi produkcija in odpre delovna zmožnost za ljudi na obeh straneh kamere?

Maruša: Bolj strukturirani odgovori za sistemsko ureditev tega področja so verjetno v domeni ljudi, ki vedo dovolj tudi o notranjem delovanju sistema – se pravi o političnih in finančnih plateh in problemih, ki so povezani s filmom. Se mi pa predvsem zdi, da je prva stvar, ki bi jo bilo treba popolnoma umakniti iz debate, vprašanje, zakaj in čemu sploh vlagati v filmsko umetnost, v javnem diskurzu se to vprašanje namreč na žalost še zmeraj kje pojavi. In dokler je temu tako, nismo na pravi poti, se mi zdi. Ker namreč – če sem kaj ugotovila v svojih kratkih filmskih skokih v tujino, je to, da se film v svetu dojema kot donosno gospodarsko dejavnost, potreba po njenem obstoju pa je absolutno nesporna. Mislim, da v zadnjih letih ne moremo tudi mimo dejstva, kako so se mnoge produkcije, med katerimi mnoge lahko štejemo v polje umetnosti, preselile tudi v televizijsko sfero. Kako so televizijske serije postale neke vrste dolgi filmi in da je to trend, za katerim Slovenija absolutno še zelo zelo zaostaja. In na žalost je vse povezano z denarjem – če ničesar ne vložiš, ne vem, kako lahko kdo pričakuje, da bodo ustvarjalci delali en čudež za drugim in iz niča ustvarjali zlato. Sem pa popolnoma prepričana, da je pri nas filmskih ustvarjalcev, ki so zmožni vrhunskih stvaritev tako na filmu kot televiziji, ogromno. In res bi bila vesela, da bi bila priča temu, kako bi se šele razcveteli, če jim ne bi bilo treba prav vsakič delati v hudi finančni in produkcijski stiski.

Blaž: Najlepša hvala, Maruša, v čast mi je bilo in vse dobro pri nadaljnjem delu.

Maruša: Dragi Blaž, meni je bilo v čast pogovarjati se s teboj in vse dobro tudi tebi.

Državna proslava v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki je v neposrednem prenosu RTV Slovenija potekala na predvečer praznika, je tudi sicer izpostavila nekaj vidnih slovenskih ustvarjalcev s področja filma, filmske igre, režije in drugih. Martin Srebotnjak, Metod Pevec, Dražen Štader, Vinko Möderndorfer, Primož Pirnat, Ivanka Mežan, Silva Čušin, Janez Škof in nenazadnje tudi Dušan Kastelic, prejemnik nagrade Prešernovega sklada in ustvarjalec animiranih filmov, so jedro dogodka obarvali v kontekstu sedme umetnosti.

Share: