DSI in AIPA uspešno o avtorskih pravicah v Portorožu
20. septembra, na nedavno zaključenem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, sta pomemben prispevek k širši in strokovni razpravi o avtorskih pravicah z dobro obiskano okroglo mizo pripravila DSI in Zavod AIPA. V pogovoru o igralcih in njihovih pravicah v svetu avdiovizualne umetnosti in kulture so kot govorniki in zagovorniki nastopili uveljavljeni igralci, predsednik društva DSI Sebastian Cavazza, člani Katarina Čas, Branko Završan, Jurij Drevenšek, Ludvik Bagari in Maja Sever ter gost iz belgijske organizacije PlayRight Ioan Kaes. Dogodek v Zeleni dvorani Avditorija Portorož je povezoval igralec (in prav tako član DSI) Matej Zemljič. Avtorji fotografij so Katja Goljat, Matjaž Rušt ter DSI (Nika Rozman).
Poročilo z okrogle mize
Slovenija je na številnih področjih lahko zgled za države nekdanje Jugoslavije, vendar to ne velja za področje urejenosti avtorske zakonodaje in pravic igralcev oz. avdiovizualnih ustvarjalcev. Tu so države Zahodnega Balkana pred Slovenijo, je dejal predsednik upravnega odbora Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev (DSI) Sebastian Cavazza.
Kot je poudaril na okrogli mizi na temo Igralec in njegova pravica, ki je v organizaciji DSI in AIPA potekala v okviru Festivala slovenskega filma, so omenjene države v zadnjih letih dobro uredile to področje. Medtem, ko lahko slovenski igralci oz. avdiovizualni ustvarjalci uveljavljajo svoje pravice le pri “t. i. praznjakih”, in še to po desetih letih od avgusta dalje, lahko njihovi kolegi iz območja Zahodnega Balkana kolektivno uveljavljajo svoje pravice tudi v primeru oddajanja, predvajanja v lokalih, dajanja na voljo javnosti, kabelske retransmisije in na nekaterih drugih področjih. “To pomeni, da smo v Sloveniji, čeprav se naša dela množično uporabljajo, igralci prikrajšani za precej prihodkov”, je dejal Cavazza in vse igralce pozval, da se včlanijo v DSI, ki bo lahko ustrezno zastopala njihove pravice.
“Četudi doma hodimo malo počasneje, je vseeno za nas dobro, da naše južne sosede tečejo. Če se stvari na zakonodajnem področju na bolje premikajo v regiji, bomo pozitivnim trendom slej ko prej sledili tudi v Sloveniji”, je dejal direktor AIPA Gregor Štibernik. Države v regiji so v svoje zakone že zapisale, da določene pravice AV ustvarjalcev neodtuljive in da se lahko uveljavljajo le skozi sistem kolektivnega upravljanja. To, da imajo na Balkanu to področje zdaj urejeno bolje, kot v Sloveniji, je jasen signal slovenskim odločevalcem, da je stvari potrebno premakniti naprej, je dejal.
Zbrani so kot izjemno pozitivno ocenili vest, da je Urad RS za intelektualno lastnino pred tedni podelil stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do nadomestila za “praznjake” (prazne nosilce zvoka in slike, kot so CD, DVD, USB ključki, telefoni, tablice…). Kot je dejal Ludvik Bagari, član nadzornega sveta DSI, je dovoljenje izredno pomembno za izvajalce, saj so jim nadomestila s tega naslova za zdaj edini vir prihodka iz naslova kolektivnega uveljavljanja.
Bagari je poudaril, da bo sredstva – prvič naj bi jih predvidoma dobili čez leto dni – kolektivna organizacija Kopriva, ki v imenu kolektivnih organizacij zbira nadomestila, le-ta razdelila med kolektivne organizacije, in sicer med AIPA (za avtorje, igralce in producente avdiovizualnih del), IPF (za izvajalce in proizvajalce fonogramov), SAZAS (za glasbene avtorje), in ZAMP (za avtorje književnih del). Bagari je ob tem pozval igralce, naj beležijo svoja dela, saj jim bo AIPA nadomestila razdelila glede na repertoar in predvajanje.
Stalno dovoljenje je pomembna pridobitev za ustvarjalce, vendar nas čaka še veliko dela na implementaciji evropskih direktiv v nacionalno zakonodajo, kar prav gotovo predstavlja priložnost, da nadomestila postanejo znaten vir prihodka igralcev, je dejal Bagari.
Podpredsednica upravnega odbora DSI, Maja Sever, je navzočim predstavila Pekinško pogodbo o avdiovizualnih izvedbah, ki ustvarjalcem avdiovizualnih del prvič priznava pravice intelektualne lastnine. “Gre za pomembno pogodbo, ki izenačuje pravice avdiovizualnih ustvarjalcev s pravicami drugih izvajalcev, npr. glasbenikov”, je dejala. Ob tem je pozvala, da Slovenija čimprej ratificira to pogodbo.
O izenačitvi avdiovizualnih ustvarjalcev in glasbenikov je govoril tudi član upravnega odbora DSI, Branko Završan. Kot je dejal, se v DSI prizadevajo ovrednotiti poklic igralca in se približati glasbenikom. Pekinška pogodba je dobra iztočnica, je dejal in pozval k enotnosti igralskega ceha v Sloveniji. S tem se je strinjal njegov kolega iz upravnega odbora, Jurij Drevenšek, ki se je zavzel za ozaveščanje o poklicu in pravicah igralcev. To je naloga DSI, ki jo bodo opravili z različnimi izobraževanji, je dejal.
Veliko zanimanja je požela predstavitev Ioana Kaesa iz belgijske kolektivne organizacije PlayRight, ki upravlja s sorodnimi pravicami različnih vrst izvajalcev. Kot je dejal Kaes, imajo v Belgiji dober avtorski zakon, ki je plod sodelovanja med vsemi deležniki. Podrobno je predstavil sorodne pravice, ki – kot pravi – prihajajo v različnih oblikah.
Ena od teh oblik so ekskluzivne pravice, ko ustvarjalec odloča komu dovoli predvajanje. Ta pravica je prenosljiva oz. v Belgiji v tem primeru velja domneva o prenosu pravice na producenta, ki jo slednji odkupi z enkratnim plačilom. V tem primeru ustvarjalec potem nima več nobenih pravic.
Druga oblika sorodne pravice je lahko neekskluzivna. Dober primer je pravica do nadomestila z naslova zasebnega kopiranja. Ustvarjalec ne odloča, kdo lahko ali kdo ne sme kopirati dela, vendar je zato upravičen do nadomestila.
Obstaja tudi tretja različica, ko ustvarjalec prenese ekskluzivnost na producenta, a zadrži pravico do nadomestila, ki ga nato zbirajo kolektivne organizacije. Za to je dober primer pravica z naslova kabelske retransmisije. V tem primeru producent odloči, kako in kdo bo delo lahko uporabljal. Ko pa se to delo uporabi, lahko ustvarjalec od uporabnika (npr. od kabelskega operaterja) zahteva nadomestilo.
Kaes je bil kritičen glede enkratnega plačila za odkup pravic (t.i. lump-sum payment). Kot je dejal, enkratno plačilo za pravice ne more odražati uspeha dela (npr. filma) oz. vrednosti dela posameznega igralca. “Na dan, ko posnameš film, ne moreš vedeti kako uspešen bo in kako uspešna bo posamezna vloga. To se da npr. izračunati v gledališču, ko vidiš koliko gledalcev je prišlo in koliko vstopnic je bilo prodanih. Ob snemanju filma pa ne moreš vedeti koliko gledalcev ga bo videlo”, je ponazoril.
Za producente je seveda enostavno odkupiti pravice, saj še vedno velja domneva, da se s tem zmanjša obseg administrativnega dela pri spremljanju uporabe dela. Včasih je bil to lahko “utemeljen razlog”, vendar danes obstajajo tehnološka orodja, s katerimi se da hitro ugotoviti koliko gledalcev je določen film videlo oz. se s tem lahko določi uspešnost filma. “Tu igrajo ključno vlogo kolektivne organizacije in ostala cehovska združenja, ki morajo skrbeti za to, da so izvajalci seznanjeni s tem, do česa so upravičeni in da jim ni treba sprejemati vnaprejšnjih plačil za vsako ceno”, je dejal.
