Milena Zupančič: zvezda odra, filma in življenja

Sedma monografija iz zbirke Ita Rina razpira igralsko umetnost kot življenjsko poslanstvo

Konec minulega tedna smo se v Slovenski kinoteki zbrali ob večeru, posvečenem Mileni Zupančič, ob izidu sedme filmske monografije iz zbirke Ita Rina, ki jo izdaja Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev (DSI). Dogodek je združil predstavitev knjige, pogovor z ustvarjalci in igralko ter projekcijo filma Vdovstvo Karoline Žašler, s čimer se je izrisal celovit portret umetnice in njenega opusa.

Monografijo Milena Zupančič, ki prinaša poglobljen in esejistično izostren portret igralke, je napisala Majda Širca. Gre za sedmo knjigo v zbirki Ita Rina, s katero sistematično beležimo in analiziramo igralske opuse nagrajencev za življenjsko delo društva DSI.

V pogovoru, ki ga je povezoval skrbnik zbirke Branko Završan, so sodelovali avtorica, urednica zbirke Mojca Kranjc in Milena Zupančič. Odprli smo vprašanja igralske umetnosti, časa in konteksta, v katerem nastajajo filmske vloge. Kot je poudarila Mojca Kranjc, je prav film tisti, ki omogoča, da se igralsko delo ohranja: »Gledališče je za zgodovinopisce nehvaležno, medtem ko nas film vedno znova nagovarja. Zato avtorji teh monografij poskušajo ujeti tudi kontekst, čas, v katerem so filmi nastajali, in trenutek, v katerem so bili prvič gledani.« Takšne študije po njenem mnenju predstavljajo dragocen prispevek k zgodovini slovenskega filma, hkrati pa delujejo tudi kot sodobna filmska kritika.

Majda Širca je ob tem opozorila, da je poglobljeno pisanje o igralski umetnosti redko: »Pogosto se zapiše le, da je bila vloga dobra ali vidna, analiza pa umanjka.« Prav zato je Mileno Zupančič poskušala razumeti skozi njene vloge, v katerih se razkriva kot umetnica, ki ni le zvezda odra ali filma, temveč »zvezda življenja«. Njena igra, ki temelji na čustvenem spominu, natančnem prenosu izkustva in izjemni notranji disciplini, po avtoričinem mnenju briše mejo med igranim in živetim.

Tudi Milena Zupančič je v pogovoru poudarila, da igralski poklic presega merljive okvire: »Našega poklica ne moremo primerjati z ničemer. Niti s profesionalnimi športniki, ki jih sicer zelo občudujem. Ne meri se ne v metrih ne v sekundah.« Ko se je ozrla na svojo dolgo pot, je priznala, da se danes tudi sama čudi obsegu svojega dela v filmu, gledališču in na televiziji, ki pa je pogosto nastajalo v neprekinjenem ritmu brez prostih dni. Igralsko delo, kot je dejala, vedno nastaja iz človeka samega: »Vloga nastaja skozi tvojo glavo in skozi tvoje srce.« Prav v tem vidi tudi njegovo moč – možnost, da skozi vlogo ne le odraža, temveč tudi subtilno spreminja družbo.

Pomemben poudarek večera je bil namenjen filmu Vdovstvo Karoline Žašler, ki je na Milenino željo sledil pogovoru. Izbrala ga je, ker ji je najljubši in ga umešča med vrhove slovenske kinematografije. Ob spominih na snemanje na Sladkem Vrhu je poudarila, kako močno se ji je vloga zasidrala: od učenja štajerskega narečja do prvotnega nezaupanja lokalnega okolja, ki se je sčasoma preobrazil v povezanost z ljudmi in prostorom do te mere, da so igralko v tamkajšnji tovarni Paloma vzeli za »svojo«.

Po bučnem aplavzu ob koncu projekcije smo večer sklenili v sproščenem druženju, v katerem so se prepletali pogovori, spomini in vtisi. Povsem v duhu umetnice, ki, kot zapiše avtorica monografije, ostaja »zvezda odra, filma in življenja«.