Nagrajenci 2025

IGRALSKO NAGRADO ITA RINA ZA ŽIVLJENJSKO DELO prejme Milena Zupančič

Milena Zupančič je prva dama igralske umetnosti in čudovit ljudski človek, zato ni naključje, da je od leta 1973, ko je odigrala Meto v Klopčičevem filmu Cvetje v jeseni ljubljenka slovenskega občinstva.

Ob ponarodeli vlogi Mete in legendarni Karolini Žašler pa je Milena Zupančič s svojim delom in karizmo pustila močan pečat na filmu tudi širše, zlasti v prostoru nekdanje Jugoslavije, kar izpričuje veliko priznanje, ki ga je za svoje življenjsko delo leta 2019 prejela na Festivalu držav jugovzhodne Evrope v Parizu.

Nagrada Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti igralki Mileni Zupančič je priznanje za njen v igralskem izrazu in obsegu presežen in izjemno prepričljiv opus.

V svoji skoraj 60 let trajajoči filmski karieri je posnela 62 filmov in prejela deset nagrad za filmsko igro. Dolga leta so jo upravičeno imenovali zvezda jugoslovanskega filma, zvezda slovenskega filma pa ostaja še naprej.

Na filmskem platnu je debitirala leta 1968 v Peti zasedi scenarista Vitomila Zupana in režiserja Franceta Kosmača. Dve leti pozneje je z vlogo Študentke v filmu Oxygen postala nezamenljiva prva igralka režiserja Matjaža Klopčiča, s katerim je posnela največ filmskih mojstrovin. Takoj po velikem uspehu Cvetja v jeseni ji je režiser Klopčič zaupal vlogo Ane v filmu Strah, nadalje je igrala Malko v Dediščini, mamo v filmu Moj ata, socialistični kulak, občinstvu in kritikom pa je bila še posebej ljuba kot Žašlerica v Vdovstvu Karoline Žašler.

Milenine zgodnje filmske vloge so izžarevale svobodno, smelo energijo, pa tudi nežnost in eros. Taki sta bili njeni Polona v filmu Onkraj Jožeta Galeta in Marijana v Mrtvi ladji Ranka Ranfla. Pretresljiva je bila kot Tončka v Idealistu Igorja Pretnarja in kot  Lenka v Christophorosu Andreja Mlakarja.

Njene vloge so vedno karizmatične in polne v čustvenem izrazu. Tako se spominjamo Kristine v filmu Krč in Gojmirke v filmu Dih Boža Šprajca, Vere v Moji dragi Izi Vojka Duletiča, Milene v Kormoranu Antona Tomašiča, Učiteljice v Kavčičevem filmu Maja in vesoljček. V filmih Mihe Hočevarja pa je prišel do veljave tudi Milenin smisel za humor. Potem pa so tu še vloge v filmih Janeza Drozga, Slobodana Maksimovića, Damjana Kozoleta, Boštjana Vrhovca, Francija Slaka, Dušana Jovanovića, pa tudi vloge v številnih filmih režiserjev nekdanje Jugoslavije, kot so Petar Pašić, Jakov Sedlar, Sulejman Kapić, Stanko Crnobrnja, Milan Jelić in drugi.

Težko je popisati bogastvo vseh Mileninih filmskih vlog, a omeniti moramo vsaj še vloge Melite v filmu Srečen za umret Matevža Luzarja, mame v filmu Quick View Matjaža Ivanišina in v filmu Panika Barbare Zemljič, pa še bi lahko naštevali, dokler ne pridemo še do nadaljevank (Področje brez signala, Primeri inšpektorja Vrenka) ter dokumentarnih in kratkih filmov.

Milenin seznam nagrad za igro je naravnost osupljiv, saj je prejemnica več kot štiridesetih, od tega jih je, kot že rečeno, deset za film.

Prejela je dve zlati areni, za vlogi v Idealistu in v filmu Vdovstvo Karoline Žašler ter srebrno areno za v vlogo v Cvetju v jeseni. Velikokrat je bila Stopova igralka leta, dobila je nagrado bert za življenjsko delo, evropsko častno nagrado Aleksandra Lifke, nagrajevana je bila doma in v tujini, poleg tega je dobitnica državnega odlikovanja zlati red za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti. Bila je Slovenka leta, istega leta pa je dobila tudi Badjurovo nagrado za življenjsko delo.

Naj k bogatemu šopku nagrad za filmsko ustvarjalnost dodamo še nagrado Ita Rina. Z njo se spoštovanjem priklanjamo Milenini karizmi, njeni neprekinjeni karieri na področju filma in televizije. Ta nagrada je znak našega občudovanja in zahvala za Milenino vseživljenjsko ustvarjalnost, igralski šarm in neustavljivi elan.

Draga Milena, želimo ti še veliko filmskih vlog. Ti si neusahljiv vrelec energije in vztrajnosti. Občudujemo te in te imamo radi.

Utemeljitev napisala Saša Pavček, v Ljubljani, 29. 4. 2025 

Nagrado Ita Rina za življenjsko delo prejme Boris Juh

Podelitev nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti igralcu Borisu Juhu je priznanje njegovemu skoraj sedemdesetletnemu umetniškemu udejstvovanju pri filmu. S svojo močno prezenco in jasnim igralskim izrazom je oblikoval 34 junakov v celovečernih in kratkih filmih, televizijskih dramah in nadaljevankah.

Ta nagrada je priznanje Borisu Juhu za njegovo vseživljenjsko predanost igralskemu poklicu. Vedno se je izkazal kot zavzet profesionalec, ki je znal raznotere junake oblikovati s humorjem, intelektualno ostrino ali celo cinizem, pri tem pa so bile vse njegove vloge tudi čustveno razgibane, polne subtilnih čutnih in čustvenih odtenkov.

Letos Boris Juh praznuje častitljivih devetdeset let, njegova poklicna pot pa se je začela 1962., ko je diplomiral na tedanji Akademiji za igralsko umetnost. Po študiju je bil skoraj deset let član Slovenskega mladinskega gledališča, kjer je ustvaril živahne in raznovrstne vloge. Posebej naj omenimo vsaj Messenia v Plavtovih Dvojčkih, Kraljeviča Bama v Rozmanovem Čudežnem pisalnem strojčku in Fagina v Dickensonovem Oliverju Twistu.

Leta 1971 je postal član ljubljanske Drame, kjer je iz leta v leto nizal odlične vloge, tako da se jih je do upokojitve nabralo več kot sto. Borisove nepozabne in nagrajene vloge še vedno ostajajo v spominu tistih, ki so jih kot gledalci doživeli. Bil je Vojček v istoimenski Büchnerjevi drami, Maks v Kralju na Betajnovi, Leone Glembay v Krleževi drami Gospoda Glembajevi, za katero je prejel Borštnikovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Z Borštnikovo nagrado je bil nagrajen tudi za vlogo slikarja v Grumovem Dogodku v mestu Gogi.

Enakovredno s plodno gledališko kariero pa je Boris Juh gradil tudi filmsko.

Debitiral je leta 1970 v filmu Jožeta Galeta Onkraj. Takoj zatem je nastopil še v filmu Boštjana Hladnika Ko pride lev. V Borisovi prepričljivi filmski karieri ostajajo v trajnem spominu zlasti njegovi osrednji junaki. Bil je Kozlevčar v filmu Vojka Duletiča Med strahom in dolžnostjo, očaral nas je kot elegantni Fritz v filmu Iskanja Matjaža Klopčiča, prav tako pa tudi kot Anton v filmu Živojina Pavlovića Nasvidenje v naslednji vojni ter Jakob v filmu Jožeta Galeta Pustota. Prepričljivo je odigral tudi vlogo belogardista Martina v filmu Christophoros Andreja Mlakarja.

Spominjamo se tudi sijajnih Borisovih velikih in stranskih vlog v filmih Veter v mreži, Kavarna Astoria, Outsider, Mokuš, Učna leta izumitelja Polža, Primož Trubar, Odpadnik, Živela svoboda, Dom za obešanje in še bi lahko naštevali.

Neizpodbitno ostaja, da Borisove igralske stvaritve na filmskem platnu odlikuje diskretna, notranje čvrsta in jasna igra. Boris Juh je igralec z močno filmsko prezenco, pravi mojster izražanja prikritih hotenj in misli filmskih junakov, ki jih Boris oblikuje s pravšnjo mero čustvenih stanj.

Zaradi teh odlik v svoji filmski igri je bil Boris Juh nagrajen z nagrado bert za življenjsko delo, ki mu jo je leta 2006 podelilo Društvo slovenskih filmskih režiserjev. Dvakrat je prejel nagrado Stopov igralec leta, in sicer leta 1982 za vlogo Jakoba v filmu Pustota ter leta 1985 za vlogo Martina v filmu Christophoros Jožeta Galeta.

Igralec Boris Juh je s svojim skoraj sedemdesetletnim umetniškim delom na področju filma ustvaril vrsto vlog, ki so in bodo nagovarjale ljudi, saj njegova igra odraža vse plasti človeških značajev, sam pa kot umetnik pri tem ostaja plemenit človek z vero v moč umetnosti, ki usmerja njegovo življenje.

Dragi Boris, čestitamo ti za zasluženo nagrado Ita Rina, želimo ti še veliko življenjske energije in vedi – filmarji smo te vedno imeli radi in smo ponosni nate!

Utemeljitev napisala Saša Pavček, v Ljubljani, 27. 4. 2025 

Nagrado veliki plan prejme igralka Nika Rozman

Nika Rozman s svojo izjemno igralsko prezenco, natančnostjo in predanostjo v zadnjih treh letih izstopa kot ena vodilnih igralskih osebnosti v slovenskem prostoru. V obdobju, ki ga zajema nagrada veliki plan, je ustvarila pester repertoar vlog, ki močno pripomorejo k visoki umetniški kakovosti produkcij. V serijah Leninov park in Dolina rož je zgradila večplastno in kompleksno junakinjo Tino Lanc, ki ni le spremljevalka osrednjega junaka, temveč mu postane enakovredna in ga mestoma celo preseže. Kot Jelena v nemškem filmu Istina (Resnica) je Nika Rozman srhljivo pristna in prepričljiva v upodabljanju materinske bolečine, eksistencialne negotovosti in notranje moči – brez patosa, z izrazito človeško tankočutnostjo. Tudi v vlogah Maje v Nočko, mami! in Sare v Obvoznici je pokazala zavidanja vreden razpon – od matere, ki se spoprijema z izgubo, do tople fizioterapevtke, ki vnaša svetlobo v sicer temačno zgodbo.

Vse vloge Nike Rozman odlikuje izjemna igralska inteligenca, poglobljena priprava ter spoštljiv odnos do soigralcev in režiserjev. Pri svojem delu Nika ne ubira bližnjic, nikoli je ne zanimajo enodimenzionalne stvaritve, temveč raziskuje, gradi in zato tudi prepriča – tako kolege kot gledalce. Zaradi dosledno presežnega igralskega dela pri raznovrstnih projektih doma in v tujini ter prispevka k ugledu slovenskega filma Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podeljuje letošnjo nagrado veliki plan Niki Rozman.

Nagrado veliki plan prejme igralec Jurij Drevenšek

Jurij Drevenšek je v zadnjih treh letih s svojo igro izjemno prispeval k visoki umetniški vrednosti slovenskega filma, dvignil kakovost številnih projektov in se uspešno uveljavil tudi na mednarodnem prizorišču. Njegov talent in igralska moč sta pri vsakem projektu, v katerega se vključi, neprecenljiva, saj z izpiljenim slogom, karizmo in s sposobnostjo globokega vživljanja v svoje junake vedno pritegne občinstvo ter pusti nepozaben pečat.

Drevenšek se je izkazal v številnih vlogah, med katerimi posebej izstopa vloga Damjana v filmu Zbudi me, saj je svojemu junaku vdihnil globino in kompleksnost, kar mu je prineslo tudi nagrado vesna za najboljšo moško stransko vlogo. V Varuhih formule je v vlogi Aleša Babnika mojstrsko upodobil mirnega in hladnega tajnega agenta, izstopajočega zaradi svoje tihe, a grozeče navzočnosti, ki poudarja občutek stalnega nadzora.

V komediji Tartinijev ključ je bila njegova vloga Jofe, nepomembnega kriminalca, prava mojstrovina, saj je Drevenšek ustvaril junaka, ki je zabaven, a se hkrati lomi od notranje napetosti, ne da bi pri tem zašel v poceni zabavljaštvo. V filmu Poslednji heroj pa je Jurij Drevenšek kot policist Toni pokazal svojo sposobnost za subtilnejšo igro, saj se osredotoča na notranje konflikte filmskega junaka, ki se z uporabo komičnih sredstev preobrazijo v tragične.

Jurij Drevenšek se izkazuje kot izjemno prilagodljiv igralec, ki brez težav prehaja med žanri vse od drame do komedije in v vsakem izmed njih pokaže svežino in pristnost. S svojo igro vedno išče globino in se izogiba površinskemu pristopu, kar ga uvršča med najmočnejše ustvarjalce generacije. Njegovo delo je vedno izpopolnjeno, premišljeno in polno strasti, kar ga dela izjemnega umetnika, zato mu Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podeljuje letošnjo nagrado veliki plan.

Nagrado glas risanke prejme Vesna Slapar

Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev z velikim ponosom podeljuje nagrado glas risanke igralki Vesni Slapar za njeno izjemno stvaritev v naslovni vlogi Tiba v seriji Tib in Tamtam.

Sinhronizacija vloge Tiba, dečka iz prazgodovinskega klana, ki se mu zaradi maternega znamenja vrstniki posmehujejo, a najde prijatelja v prikupnem dinozavru Tamtamu, je velik izziv. Tib ni le glavni junak, ampak osrednji nosilec zgodbe – motor vseh 52 dogodivščin, ki zahtevajo neprestano čustveno in glasovno dinamiko. Vesna Slapar je s tem velikanskim zalogajem opravila z osupljivo lahkoto. V njeni interpretaciji je Tib neposreden, energičen, duhovit, razigran – prepričljiv v vsaki črki, vsakem vzdihu, vsakem trenutku. Sinhronizacija tako ni le izvedba, je preobrazba: iz ženskega glasu zraste deški junak, s katerim otroci dihajo, čutijo in rastejo.

Vesnin glas z neverjetno natančnostjo prenaša paleto čustev: strah, negotovost, iskrenost, navdušenje, jezo, razočaranje, sočutje in mladostno zaljubljenost. Njen Tib ni klišejski animirani junak – je sodoben deček, srčen, s smislom za humor in veliko domišljije. Vesna mu s svojim glasom vlije takšno življenje, da gledalcem zleze pod kožo in postane njihov novi najljubši junak – ne le zaradi zgodbe, ampak zaradi glasu, ki mu vdihne dušo.

Ob tem pa ta nagrada ni priznanje zgolj za eno vlogo. Je poklon opusu Vesne Slapar, ki že dolga leta s svojo glasovno interpretacijo bogati svet risank in domišljije. Njene stvaritve so vedno presežne – natančne, občutene, karizmatične in nepozabne. Vsak animirani junak, ki ga upodobi, nosi pečat avtentičnosti in umetniške predanosti.

Z nagrado glas risanke se zato poklanjamo ne le nepozabnemu Tibu, temveč celotnemu ustvarjalnemu prispevku Vesne Slapar k slovenski sinhronizaciji risank. Hvaležni smo, da z glasom odpira svetove in v srcih najmlajših prižiga iskrice domišljije.

Nagrado kontraplan prejme Petra Trampuž Bocevska

Petra Trampuž Bocevska je tajnica režije, producentka in režiserka, ki že več kot dvajset let sodeluje v filmski industriji. Njeno delo presega meje Slovenije – razteza se po vsem Balkanskem polotoku, pomemben del kariere pa je posvetila tudi produkcijam v sosednji Italiji. Sodelovala je pri številnih uspešnih filmih in natančno spremljala dialoge v mnogih tujih jezikih.

Njen obsežni opus govori o njeni strokovnosti, natančnosti, predanosti in zanesljivosti. A Petra je veliko več kot to. Ona film živi in diha. Ona je film. Njena predanost je nalezljiva, strokovnost navdihujoča, navzočnost na setu pa pomirjujoča: vsem v ekipi vliva občutek varnosti in zaupanja, igralcem pa ves ustvarjalni proces zagotavlja podporo. Vedno je dva koraka pred drugimi, informacije posreduje premišljeno, s toplino in izjemnim čutom za sočloveka. Ob delu z njo nas spremlja občutek, da nekdo bdi nad tem, da bo vse v redu.

Zaradi sodelavcev, kot je Petra, je tveganje lažje, ustvarjalnost močnejša in prihod na snemanje veselje. Zaradi takšnih sodelavcev naš poklic dobi še več smisla in vrednosti. Njeno natančno oko za podrobnosti in skrb za filmsko kontinuiteto sta nenadomestljiva – Petra je ključna članica filmske ekipe, tako na setu kot v montaži. Pravijo, da film vidi že sproti. Njena izjemna odlika je, da je vedno na voljo – režiserju, igralcem, ekipi. Za pogovor, nasvet, razmislek o filmu ali o svetu. Njena širina pa se najbolj razkriva v velikodušnosti, s katero svoje znanje in izkušnje prenaša na mlajše generacije ter jim je v nesebično oporo.

Draga Petra, igralci ti to nagrado podeljujemo v zahvalo za ves tvoj prispevek našemu sektorju, saj nas vsak dan znova opominjaš, zakaj imamo radi ta poklic.

Draga Petra, ti si vzor.

Utemeljitev napisala Anuša Kodelja