Nagrado Ita Rina za življenjsko delo prejme Ivo Ban

Ivo Ban je v več kot petdesetletni igralski karieri ustvaril impresiven filmski opus in s številnimi nepozabnimi vlogami, predvsem pa s sijajnim igralskim mojstrstvom temeljno zaznamoval in oblikoval zgodovino slovenskega filma.

Glede na to, da je ob filmski igri vseskozi blestel tudi na gledaliških deskah, se zdi posrečeno naključje, da so njegovi filmski začetki tesno povezani prav z gledališčem. Leta 1974 je namreč v Pomladnem vetru, filmu Rajka Ranfla, debitiral z vlogo Grbavca, ki jo je že pred tem ustvaril v okviru legendarne gledališke uprizoritve Jesihovih Grenkih sadežev pravice. To je bila le ena od številnih Banovih velikih gledaliških vlog, ki so mu že leta 1996, kot najmlajšemu igralcu v zgodovini, prinesle Borštnikov prstan za življenjsko delo.

Le kakšen teden za Pomladnim vetrom je bil premierno predvajan film Strah Matjaža Klopčiča – in tudi v njem je Ban pustil svoj igralski pečat, tokrat z vlogo Simona, podeželskega delavca. S Klopčičem sta pozneje sodelovala še pri treh celovečernih in enem televizijskem filmu, toda med vsemi igralskimi figurami je bila tista, ki se je zagotovo najbolj vtisnila v ljudsko zavest in spomin, vloga Vanča, ki je Banu pripadla v filmu Moj ata, socialistični kulak, z njo pa je že malo pred tem blestel tudi v istoimenski gledališki uspešnici.

Še bolj kot s Klopčičem je bil Ban v nepozabnem igralsko-režijskem tandemu povezan z Božem Šprajcem, s katerim sta skupaj sodelovala pri kar štirih filmskih in dveh televizijskih projektih. Tako je v Šprajčevem Krču odigral Matevža, v Dihu je bil v vlogi Jurija, za Ota Kerna iz Odpadnika – to je bila nosilna vloga v polnem pomenu besede in sploh ena od največjih Banovih filmskih kreacij – je prejel Stopovo nagrado igralec leta, nazadnje pa je kot Franc nastopil še v Felixu.

Pomembno igralsko priznanje – nagrado Prešernovega sklada – je prejel tudi leta 1983, in sicer za vlogo zadrtega agitpropovskega uradnika Jana v filmu Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine. Toda poleg te je ustvaril še številne druge briljantne igralske figure, denimo tisto iz Ječarjev, filma Marjana Cigliča, pri katerem je kot Ahac izkazal osupljiv transformativni potencial. Ob dolgem seznamu pomembnih Banovih igralskih prispevkov velja posebej omeniti še vsaj Tujčka, v vlogi katerega je nastopil v filmu Nasvidenje v naslednji vojni, ki ga je Živojin Pavlović posnel po romanu Menuet za kitaro Vitomila Zupana.

Banov filmski in televizijski opus zaznamuje skoraj neverjetna igralska širina. Zdi se namreč, da lahko enako prepričljivo utelesi tako strupeno žlehtnobo in strah vzbujajočo agresijo kot skorajda že ganljivo človeško toplino in nežnost. Lahko je duhovit in zabaven, a prav tako uspešno zna graditi tudi suspenz; svojim igralskim figuram zmore dodati mehkobo ali grobost in jih opremiti, pogosto celo hkrati, tako z lahkotnimi kot z mračnjaškimi toni. Ob razlikah med posameznimi liki je hkrati tudi vsakega posebej ustvarjal v njegovi notranji kompleksnosti in protislovnosti ter tako odkrival bogastvo posameznih človeških značajev in globino njihovih osebnih psihologij. Pri antagonistih, naj so bili še tako antipatični, je znal gladiti njihove ostre robove in jih prikazati v trenutkih šibkosti ali nemara celo presenetljive nežnosti, nasprotno pa je pri pravičnežih odkrival njihovo nesenzibilnost ali celo nenadno surovost. V navzven najbolj odločne in močne vplivneže je vsadil sled boječnosti in negotovosti, podobno pa je lahko tudi njegove največje gorečneže presenetil trenutek dvoma in omahljivosti. Determinacijo je spremljala skepsa, junaštvo banalna človeška nečimrnost.

Ban je v svoji karieri ustvaril celo galerijo seveda izmišljenih, pa vendar prepričljivih osebnosti, pregnetenih z osebnimi in družbenimi zgodovinami. Tisto, kar te like dela prepričljive, je Banov občutek za osebne idiosinkrazije, kajti naj bo vloga še tako velika, je nazadnje stkana prav iz takšnih drobnih posebnosti in drugačnosti, singularnih, unikatnih nadrobnosti, ki nas delajo človeške.

Bertolt Brecht in Denis Diderot sta bila z razlogom prepričana, da se dobra igra začne z natančnim opazovanjem in da so zato najboljši igralci tisti, ki najbolj pozorno spremljajo svet okrog sebe. Podobno velja tudi za Bana. V seriji številnih vlog, ki jih je ustvaril v več kot petih desetletjih filmske in televizijske kariere, se tako danes morda razkriva nič manj kot odblesk neke skupne, obče družbene biti. Nemara zato ne bi bilo pretirano trditi, da je njegovo igralsko telo nosilec – vsaj koščka, drobca, fragmenta – naše skupne zgodovine. Ivo Ban je – seveda – igralski velemojster, toda morda natanko zato, ker njegove vloge presegajo zgolj format filmskega platna ali okvir televizijskega zaslona. Danes ga prav zaradi tega upravičeno slavimo kot velikana slovenske filmske igre. Z nagrado za življenjsko delo Ita Rina se mu zato poklanjamo za zares izjemne igralske dosežke.

utemeljitev napisal Jakob Ribič 

Foto: Peter Uhan

Nagrado veliki plan prejme Jurij Zrnec

za vlogo Ljubomirja Bohinca v seriji Ja, Chef!

Ko je na slovenske zaslone zakorakal Ljubomir Bohinc, je domača televizijska produkcija dobila lik, ki ga ne bomo pozabili. Jurij Zrnec je z vlogo genialnega, a viharnega, ciničnega in hkrati globoko človeškega šefa kuhinje v seriji Ja, Chef! ustvaril nov igralski mejnik na področju televizijske komedije.

Zrnečeva interpretacija Bohinca presega zgolj igranje jeznega in zahtevnega šefa. Zaradi Jurijevega izjemnega občutka za komični tajming in telesno ekspresijo Bohinc v njegovi izvedbi ni karikatura, temveč kompleksen lik.

Njegovi izbruhi jeze, ob katerih trepeta vsa kuhinja, so odigrani z neizmerno energijo, a hkrati z matematično natančnostjo vrhunskega komedijanta. Zrnec z drobnimi, subtilnimi gestami in pogledi genialno prikaže tudi drugo stran Bohinca – človeka z mehkim srcem, ki mu ni vseeno za ekipo in ki pod krinko arogance skriva lastne strahove in osamljenost.

Zaradi svoje unikatne igralske virtuoznosti si Jurij Zrnec za vlogo v seriji Ja, Chef! brez trohice dvoma zasluži nagrado veliki plan. Žirija mu z veseljem podeljuje priznanje za vlogo, ki je postavila nov mejnik v slovenskem igralskem prostoru, saj je le malo ustvarjalcev, ki so tako močno zaznamovali razvoj komike. Njegov prispevek pa ni omejen zgolj na vrhunske igralske interpretacije, temveč obsega večdesetletno soustvarjanje, razvijanje in usmerjanje humorja na slovenskih zaslonih, ki navdihuje celotne generacije.

Foto: Urša Premik

Nagrado veliki plan prejme Saša Tabaković

za vlogo Bojana v filmu Kaj ti je deklica

Tabakovićeva interpretacija zborovodje Bojana v filmu Kaj ti je deklica je lekcija iz filmskega minimalizma in psihološke natančnosti. Njegov zborovodja Bojan v filmu predstavlja igralsko sidrišče vrhunske kakovosti.

Njegov lik pooseblja red, harmonijo in stroga neformalna pravila v zaprtem patriarhalnem okolju cerkvene institucije, in vendar Tabaković liku ne dopusti, da bi postal enodimenzionalna figura avtoritete; z drobnimi nihanji v glasu, držo telesa in nepopustljivim, a hkrati skrbnim pogledom vanj vriše človeško kompleksnost. Saša Tabaković v filmu ne potrebuje velikih gest. Njegova moč je v tišini med taktoma, v načinu, kako vodi dekliške glasove, in v zavedanju, da vsak njegov gib na platnu nosi težo vzgojnega in družbenega pritiska.

Da je njegova vloga presegla zapisano predlogo v scenariju, dokazujejo tudi nagrada vesna in številni mednarodni odzivi, ki so njegovo igro prepoznali kot enega izmed vrhuncev filma.

Žirija Sašu Tabakoviću z velikim spoštovanjem podeljuje nagrado za vlogo, ki dokazuje, da so vrhunske stranske vloge tiste, ki nevidno, a ključno držijo in oblikujejo arhitekturo celotnega filma.

Foto: Peter Uhan

Nagrado veliki plan prejme Suzana Krevh

za vlogo Larise v filmu Kaj pa Ester?, Nade v filmu Zemljo krast in Mie v seriji Poklicani

Igralski razpon Suzane Krevh priča o umetniški zrelosti, intuitivnem razumevanju kamere in sposobnosti, da z enako lahkotnostjo in globino prehaja med različnimi žanri, formati in čustvenimi registri. Njen prispevek k trem projektom slovenske avdiovizualne produkcije jo postavlja v sam vrh mladih igralskih ustvarjalcev pri nas in jo uveljavlja kot enega bolj samosvojih, prepričljivih in vsestranskih obrazov nove generacije slovenskega filma in televizije.

V njenih nedavnih kreacijah izstopajo tri popolnoma različne, a enako močne stvaritve: vloga Larise v filmu Kaj pa Ester?, Nade v filmu Zemljo krast in Mie v seriji Poklicani. Suzana Krevh ne glede na žanr v vsak kader prinaša neverjetno intrigo, prisotnost, inteligenco in igralsko svežino. Je igralka, ki ne poustvarja le tistega, kar je zapisano v scenariju, temveč neutrudno išče misel in pomen med vrsticami.

Žirija ji z velikim zadovoljstvom in vero v njeno nadaljnjo umetniško pot podeljuje to nagrado kot priznanje za dosedanje vrhunske dosežke in kot napoved njene svetle prihodnosti v slovenskem kulturnem prostoru.

Foto: Jan Pirnat

Nagrado glas risanke prejme Klemen Slakonja

za vlogo Očka v seriji risank Brina

Klemen Slakonja je lik oblikoval izjemno natančno, igrivo in živo ter mu vdahnil prepoznavno osebnost, ki gledalca pritegne od prvega trenutka. Njegov očka je neverjetno dinamičen in poln življenjske energije, hkrati pa skozi glasovno interpretacijo izžareva pristno otroško navdušenje nad domišljijskimi svetovi igre in raziskovanja. Ob tej igrivosti pa Slakonja subtilno in prepričljivo gradi tudi drugo, enako pomembno plat lika – odgovorno, ljubečo in zaščitniško noto starševstva.

S premišljeno glasovno igro, občutkom za ritem, humor in čustvene odtenke je ustvaril lik, ki deluje naravno, iskreno in celovito. Očka v njegovi interpretaciji ni le spremljevalec otroških dogodivščin, temveč živ, večplasten in prepričljiv lik, v katerem se prepoznajo tako otroci kot njihovi starši.

Klemen Slakonja je s svojo interpretacijo ustvaril izjemno dinamičen in hkrati prepričljiv lik, ki s toplino, humorjem in življenjskostjo seže naravnost do srca občinstva. Njegov očka v seriji risank Brina je zgleden primer vrhunske sinhronizacijske igre, ki bogati pripoved in pomembno prispeva h kakovosti celotnega dela, zato mu Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podeljuje nagrado glas risanke.

Foto: Tomo Brejc

Priznanje kontraplan prejme Sašo Kalan

za izredni prispevek k igralčevem ustvarjanju

Sašo Kalan, oblikovalec zvoka, avtor glasbe in oblikovalec slovenskih sinhronizacij celovečernih animiranih filmov spada med redke slovenske oblikovalce zvoka z univerzitetno izobrazbo s področja zvočnega oblikovanja. Je dolgoletni režiser slovenskih sinhronizacij kakovostnih celovečernih animiranih filmov pretežno neodvisne evropske filmske produkcije, ki so pogosto nagrajevani na pomembnejših svetovnih festivalih animiranega filma.

Njegovo režijsko delo oblikujejo natančnost, doslednost, poudarjena skrb za negovanje slovenskega jezika, premišljeno sestavljanje igralskih zasedb in odlično vodenje igralcev. Njegova izostreno uho in oko nenehno bdita nad sliko na eni in zvočnimi posnetki na drugi strani, s čimer igralca zanesljivo vodi in tako zagotavlja nujno potrebno doslednost sinhroniziranega junaka. Poleg govorjenih dialogov se običajno loti tudi prevodov oziroma priredb izvirnih pesmi, ki so neredko sestavni del animiranih filmov, ter tako poskrbi za celostno in smiselno zaokroženo zvočno podobo sinhroniziranega filma.

Slovensko zvočno podobo je oblikoval mnogim evropskim naslovom, na primer filmom Ernest in Celestina, Ježek in vran pričarata božič, Mali princ, Čarobna zima v Mumindolu, Loti in izgubljeni zmaji, Toni, Staša in čarobna luč, Na polno! in drugim.

Kalan je odličen oblikovalec zvoka v slovenskih in tujih avdiovizualnih produkcijah, pri nekaterih je sodeloval tudi kot avtor glasbe. Za koprodukcijski film Sadeži pozabe je leta 2020 na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za oblikovanje zvoka.

Sašo Kalan zvočno podobo avdiovizualnega dela vedno najprej zgradi okoli dialogov, s čimer v ospredje postavlja odličnost igralca, zato mu Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podeljuje nagrado kontraplan za leto 2026.

Foto: Gašper Markun