Mileni v slovo

Nekateri ljudje s svojim delom zaznamujejo čas. Drugi zaznamujejo tudi ljudi.

Milena Zupančič je bila ena tistih umetnic, ki so znale oboje.

Z veliko žalostjo smo prejeli vest, da se je poslovila naša draga kolegica, častna članica Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev in prejemnica igralske nagrade Ita Rina za življenjsko delo. Odšla je umetnica, ki je s svojo prezenco, radovednostjo in neomajno predanostjo igralskemu poklicu za vedno zaznamovala slovenski film, gledališče in televizijo. Ostajajo pa njene vloge. Ostajajo njene misli. Ostaja sled, ki jo je pustila v slovenski kulturi in v vseh nas.

Še marca letos smo se zbrali v Slovenski kinoteki, da bi skupaj z njo pozdravili izid njene monografije, pravljične sedme iz zbirke Ita Rina. Danes se zdi skoraj nepredstavljivo, kako dragocen je bil ta večer. Milena je bila med nami takšna, kot jo bomo ohranili v spominu – iskriva, duhovita, neposredna, radovedna in polna življenja. Govorila je o filmu, o igralstvu in o poklicu, ki ga ni nikoli razumela kot službo, temveč kot način bivanja. Spomnila nas je, da se igralstvo »ne meri ne v metrih ne v sekundah« in da »vloga nastaja skozi tvojo glavo in skozi tvoje srce«.

Ko smo pripravljali monografijo, je Majda Širca zapisala besede, ki danes zvenijo skoraj kot definicija Milene Zupančič:

»Milena je zvezda, ki diši po zemlji in nebu. (…) Ni le ikona igralskega sveta, temveč Ženska, ki bo vedno intimno, emocionalno in racionalno stremela k pravičnemu in poštenemu razumevanju človeštva.«

Težko bi jo opisali lepše.

Njena umetnost nikoli ni temeljila na zunanji efektnosti. Temeljila je na resnici. Na sposobnosti, da je, kot zapiše avtorica monografije, izbrisala mejo med igranim in živetim ter naredila prostor materi, ljubici, učiteljici, delavki, izobčenki, idealistki in vsem drugim ženskam, ki jih je nosila v sebi. Prav zaradi njih je slovenski film postal plemenitejši, bogatejši in bolj človeški.

Od Mete v Cvetju v jeseni, Karoline Žašler, Tončke v Idealistu, Ane v Strahu, Melite v Srečen za umret in številnih drugih filmskih, televizijskih in gledaliških vlog je ustvarjala junakinje, ki niso bile le liki. Bile so podobe časa, družbe in človeka. V njih je bilo vedno nekaj krhkega in nekaj neuklonljivega. Nekaj, kar je bilo samo njeno.

Ob prejemu nagrade Ita Rina za življenjsko delo smo zapisali, da je Milena Zupančič prva dama igralske umetnosti in čudovit ljudski človek. Danes te besede nosijo še večjo težo. Njena skoraj šest desetletij dolga filmska pot, več kot šestdeset filmov in neštete gledališke ter televizijske vloge pričajo o umetnici izjemnega formata. Še bolj kot številke pa ostaja v spominu njena redka sposobnost, da je vsakemu liku podarila dostojanstvo in človečnost.

Na predstavitvi monografije je z značilno skromnostjo dejala, da knjigo priporoča tako tistim, ki imajo film radi, kot tudi tistim, ki ga imajo manj radi. Prepričana je bila, da bodo po njenem branju posegli po teh filmih in jih vzljubili.

Verjamemo, da se bo to res dogajalo.

Ne le zaradi knjige. Zaradi Milene.

Hvaležni smo, da smo jo imeli. Kot igralko, kolegico in del naše skupnosti.

Draga Milena, hvala za vse.

Za vse vloge. Za vse besede. Za vse trenutke.

Tvoja umetnost ostaja z nami.