Stališče DSI in ZDUS do spolnega nadlegovanja in nasilja je jasno: ničelna toleranca.

A živimo v družbi, ki je do določenih oblik nasilja izjemno tolerantna, in socializirani smo bili v gledališko kulturo, kjer je bila tovrstna toleranca pod pretvezo narave dela dolga leta še posebej velika. 

Zato ni dovolj imeti stališče, treba je ukrepati!

Ničelna toleranca do spolnega nadlegovanja in nasilja pomeni, da nudimo pomoč: če ste (bili) v izobraževalnem ali delovnem procesu izpostavljeni spolnemu nadlegovanju ali nasilju, se lahko obrnete na zaupnico_ka DSI in ZDUS, ki vas bo usmeril_a k ustreznim strokovnjakom – psihoterapevtom ali pravnikom. Če pri tem potrebujete finančno pomoč, lahko zanjo zaprosite društvi. Tisti, ki bi radi ostali popolnoma anonimni, lahko v zavihku »Kam po pomoč?« najdete tudi kontakte društev, ki vam lahko nudijo brezplačno in anonimno prvo pravno in psihosocialno pomoč.

Ničelna toleranca do spolnega nadlegovanja in nasilja pomeni stalen stik z inštitucijami: gledališča in AGRFT smo že povprašali o protokolih, vzpostavljenih za preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje vseh vrst nadlegovanja in nasilja. Nekatera gledališča so nam takoj in podrobno odgovorila, odgovore drugih še čakamo. Korespondence in druge pobude bomo objavljali v razdelku Institucije.

Ničelna toleranca pomeni ustvarjanje okolja, v katerem bosta nadlegovanje in nasilje eksces, ne vzorec. Zaslužimo si okolje, kjer primerov spolnega nadlegovanja in nasilja ne bomo pometali pod preprogo ali si pred njimi v imenu »višjih ciljev« zatiskali oči. Za analizo stanja je delovna skupina obeh društev oblikovala anketo in že predstavila prve izsledke. Poročilo naj bi inštitucijam pomagalo izboljšati pravilnike, ki usmerjajo delovni ali izobraževalni proces, s tem pa bo tudi olajšano prepoznavanje in sankcioniranje zlorab. DSI in ZDUS bosta tako lažje načrtovala naslednje korake v kampanji proti spolnemu nadlegovanju in nasilju.

Naše prizadevanje v zvezi z ničelno toleranco pomeni tudi ozaveščanje o tem, kaj spolno nasilje in spolni napad sta, v kakšnih oblikah se pojavljata ter kako se z njima soočimo. Narava in naloga umetnosti je, da se ukvarja s konflikti in ekstremi, da išče tam, kjer drugi odnehajo. A to ne pomeni, da je treba umetnike v resničnem življenju izpostavljati nadlegovanju ali celo nasilju. Prav zato, ker naše delo zahteva določeno vrsto intimnosti, je še posebej pomembno, da prepoznamo ne samo hujše, ampak tudi subtilnejše oblike nadlegovanja, da se od njih ogradimo, nanje opozarjamo in – če jih prepoznamo pri sebi – z njimi takoj prenehamo.